Uradna kitajska latinična pisava in pravilno pisanje kitajskih imen v slovenščini

Pravilno zapisovanje kitajskih lastnih imen danes v Sloveniji marsikej še zmeraj predstavlja težavo. Profesorica Jana Rošker, soustanoviteljica Oddelka za azijske in afriške študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, v kratkem eseju strnjeno razčleni razloge za težave.
V pokušino spodnji odstavek, več pa v spodnjem napotku:
V sinoloških krogih po vsem svetu in tudi v vseh uradnih medijih zahodnoevropskih držav je vprašanje transkribiranja kitajskih imen že zdavnaj rešeno. Tudi na nobeni zahodnoevropski univerzi ne more biti sprejeta seminarska ali diplomska naloga, še manj pa znanstvena raziskava, v kateri so kitajska imena zapisana drugače kot v uradni fonetični pisavi pinyin. Ali moramo prav Slovenci še v enaindvajsetem stoletju, torej več kot pol stoletja po uradnem sprejetju knjižne fonetične kitajske pisave, resnično in na vsak način soditi k redkim »izvoljenim narodom«, ki se še vedno lahko pohvali s »pristno, domačo« pisavo (in izgovorjavo) kitajskih imen, pa čeprav bodo imela ta z dejansko kitajsko fonetiko toliko skupnega kot trikotniki s konjskimi dirkami? Ali moramo prav Slovenci in Slovenke, ki smo lahko ponosni na dejstvo, da nismo nikoli
kolonializirali nobene druge kulture, to srečno dejstvo zanemariti v nekakšnih postkolonialnih prizadevanjih za ohranitev nekega že zdavnaj preteklega časa, v katerem so kolonialne sile kolonializiranim narodom vsiljevale svojo kulturo in svoje pisave?
Esej je povzet iz revije Azijske in afriške študije XIII, 2 (2009), str. 73–82.

Komentiraj