Napotki za telesno držo

1. vzravnana glava

Drža telesa med izvajanjem forme naj bo vzravnana, v enakem položaju naj bo tudi glava. Misli je potrebno osredotočiti na vrh glave. V pomoč naj bo napotek, da je glava v pravilnem položaju, če si zamišljamo, da je z vrha temena z vrvico narahlo pripeta pod strop. Tako bo glava naravno sedla na hrbtenico ter vrat in ne bo nagnjena nazaj, čeljust pa izbočena.

Naravno držo je potrebno doseči in ohranjati brez naprezanja in sproščeno, saj v nasprotnem primeru či in vitalna energija ne moreta gladko teči.

2. pravilna drža prsnega koša in hrbta

Prsni koš naj bo narahno vbočen. Tako bo dih lažje zdrsel do spodnjega dela trebuha ali Tan Tiena. Izbočenje gornjega trupa ali prsenje otežuje dihanje in povzroča občutek oteženosti na vrhu telesa.

Velika sila se lahko sprosti samo, če je vitalna energija ohranjana v spodnjem delu trebuha.

3. sproščen spodnji del trupa

Področje pasu in spodnjega dela trupa je dominanten del telesa. Samo če je to področje sproščeno, lahko noge stojijo dovolj stabilno. Vse gibanje je odvisno od gibanja pasu ali, kot pravi nek rek, vitalna energija prihaja iz pasu. Nenatančni in napačni gibi izvirajo iz napačnega gibanja pasu.

4. čvrsto stojišče in prazno stojišče

V taijiju je temeljnega pomena razlikovati med xu (praznim) in shi (čvrstim). Če je teža telesa na desni nogi, potem je ta čvrsto postavljena ob tla, medtem ko leva noga zavzame prazno stojišče. Če je teža na levi nogi, je ta čvrsto postavljena ob tla, medtem ko desna noga zavzame prazno stojišče. Samo tako se lahko telo obrača in premika spretno ter brez napora. V nasprotnem primeru je počasno in okorno, ter nesposobno stabilne in čvrste drže nog.

5. spuščena ramena in komolci

Ramena naj bodo v naravni in sproščeni drži. Komolci naj bodo ob telesu, saj je tako laže obdržati spuščena ramena. Dvignjena ramena povlečejo či za seboj, kar pomeni, da ostalo telo ostane brez čvrstine.

6. uporaba zavedanja, ne moči

Pogosto je mogoče slišati, da je neko vajo v taijiju treba narediti izključno z uporabo mišljenja in ne z uporabo sile. Seveda se ljudje potem vprašujejo, kako lahko večajo čvrstost, ne da bi delali z močjo. Kitajska tradicionalna medicina pravi, da v telesu obstaja sistem poti imenovanih jingluo (meridiani), ki povezujejo notranje organe z različnimi deli telesa oziroma telo v enovito celoto. Če na teh poteh ni ovir, potem bo vitalna energija neovirano tekla po vsem telesu. Ker vitalna energija na poti po telesu sledi zavedanju, je treba med izvajanjem uporabljati mišljenje in ne moč. Z uporno vajo je tako mogoče pridobiti naravno in pristno notranjo moč. V taiji jeziku se temu reče gibčen izgled, a silovita esenca ali povedano z metaforo, so to roke, močne kakor jeklene palice, ovite v bombažne kosmiče. Boksarji “zunanje šole” (veja wushuja s poudarkom na napadu, za razliko od “notranje šole”, ki večjo pozornost posveča obrambi), izgledajo med svojo vajo zelo močni, a ko nehajo, njihova moč izpari. Lahko bi rekli, da obvladujejo površinsko silo.

7. usklajenost gornjih in spodnjih delov telesa

Teorija taijija pravi, da so v stopalih korenine, v nogah sila, v pasu nadzor in v prstih izraz. Stopala, noge in pas tvorijo harmonično celoto. Ko se roke, pas in noge pričnejo premikati, naj jim pogled sledi. Temu se reče usklajevanje gornjega in spodnjega dela telesa. Če katerikoli del zamuja, bo gibanje nepovezano in zmedeno.

8. harmonija med notranjim in zunanjim

Poudarek pri izvajanju taija je na zavedanju in mišljenju. Od tod reklo, da zavest ukazuje, telo pa uboga. S spokojnosto mišljenja bodo gibi uglajeni in elegantni. Kar se izvajanja forme tiče, obstajajo samo xu (prazno), shi (čvrsto), kai (odprto) in he (zaprto). Kai ne pomeni samo odpiranja štirih udov, temveč tudi zavedanja in he pomeni zapiranje mišljenja skupaj s štirimi udi. Popolnost je dosežena ob zedinjenju obeh in harmonizaciji notranjih ter zunanjih delov v celoto.

9. pomembnost neprekinjenosti

“Zunanja šola” borilnih veščin uporablja silo, ki je nepremična in gibe, ki niso zvezni, temveč prekinjani. Tako pušča nasprotniku odprt prostor. V taiji quanu pa se pozornost usmerja v mišljenje, ne pa v moč in gibi so od začetka do konca neprekinjeni, v večnem kroženju. Kakor “reka brez konca” ali kakor “vlečenje svile iz sviloprejkinega zapredka”.

10. spokojnost gibanja

V primeru “zunanje šole” je poudarek na poskakovanju, udarjanju in uporabi sile, kar pogosto privede do lovljenja sape. V taijiju pa je gibanje spojeno s spokojnosto zavesti. Počasnejše je gibanje, večji je učinek. Razlog je v globokem dihanju, ki ga je med počasnim izvajanjem mogoče povleči in potopiti v spodnji del trebuha. Učinek je blažilen za telo in zavest.

(Vir: Yang Cheng Fu, živel na prelomu 19. in 20. stoletja. Prevedeno iz angleščine.)

. . . . . . . . . .

Taiji je proces, katerega namen je evolucija vadbenika, ne osvojitev veščine.

Pot k taijiu se prične kot učenje mentorja, mojstrstvo pa pride iz vztrajne vadbe.




Advertisements
%d bloggers like this: