Neuradna predstavitev mojstra Chen Shi Ninga

Pripravil sem stran z nekaterimi podatki o Chen Shi Ningu, strokovnem vodji Slovenskega združenja borilnih veščin (wushu). Zapis je nastal kot posledica debat o poreklu, predstavljanju in certificiranju znanja, ki jih imamo občasno v krogih ljubiteljev taijija in qigonga, nekaj pa sem o tej temi na tem blogu že objavil. Pri predstavitvi mojstra Chen Shi Ninga sem uporabljal javno dostopne podatke, ki sem jih tudi sam poiskal.  Mojster Chen mi ni posredoval nobenega podatka, razen tistega o pridobitvi sedmega Duan Weija.

Samopredstavitev mojstra z uradne spletne strani njegove šole:

Chen Shi Ning, kitajski mojster taijiquana ter prvi in edini mednarodni sodnik za kitajske borilne veščine wushu v Sloveniji.
Chen Shi Ning se je rodil in odraščal na Kitajskem, v Shanghaiju. Izvira iz družine intelektualcev, ki je močno povezana s tradicijo taijiquana, zato je njegovo življenje že od mladih nog močno prežeto s kitajskimi borilnimi veščinami. Kitajske borilne veščine je pričel vaditi že v najranejši mladosti. Svoje znanje in tehnike je pridobival in uril pri različnih učiteljih in mojstrih na Kitajskem, največ pa se je naučil od svojih staršev. Svoje pristno znanje in izkušnje iz taijiquana in qigonga v Sloveniji poučuje in prenaša že več kot 15 let. Med svojimi najboljšimi učenci je izuril že več učiteljev, ki znanje predajajo naprej vedno več novim ljubiteljem teh tradicionalnih kitajskih veščin.

Podelitev Duan Weija 7. stopnje.

Chen Shining je opravil preizkus znanja za sedmo stopnjo Duan Wei klasifikacije. Na fotografiji je prikazan skupaj s podpredsednikom Kitajskega združenja borilnih veščin.

Podelitev Duan Weija 6. stopnje, zlate barve.

Chen Shining se je avgusta 2005 v Pekingu udeležil uradnega seminarja klasifikacije borilnih veščin Duan Wei, kjer je opravil obveznosti za 6. stopnjo. Klasifikacijo in preverjanje znanja opravlja Kitajsko združenje borilnih veščin. Spodaj je fotografija in besedilo, povzeto s strani enega od udeležencev.

Only 4 masters were granted “Chinese Wu Shu 6th Duan” (from left: Wang XiaoLin, Chairman of Chinese Wu Shu Association; Hong KoiKong from Macao; Cheng KeJin from Hong Kong; Shang Gao from USA; Chen ShiNing from Slovenian; all these masters above are the only 6th Duans from their countries)

Za več klikni tukaj.

Intervju s Chen Shi Ningom.

Leta 2005 ga je za neko spletno stran pripravila Sandra Kontrec, sicer nekaj časa tudi njegova učenka taijija.

Mojster Chen Shining izhaja iz Taijiquan družine, saj sta se tudi starša ukvarjala s taijiquanom. Oče mu je dal osnovno znanje, ki ga je Shining nadgrajeval pri drugih mojstrih in ga na vsakoletnih mednarodnih seminarjih na Kitajskem še vedno nadgrajuje. Tudi med Slovenci je ta stara veščina gibanja in meditacije čedalje bolj priljubljena in pod Chenovim vodstvom potekajo tečaji že nekaterih slovenskih mestih že dobro desetletje. Poleg tega, da vodi svojo šolo Taijiquana, je tudi soustanovitelj in predsednik slovenskega združenja Taijiquan Hram Csn.

Mojster Chen, kaj sploh je taijiquan?

To je veja tradicionalne kitajske borilne veščine wushu. Beseda taiji pomeni skrajni, najvišji pol, quan pa pest oziroma borilna veščina. Spada med tako imenovane notranje ali mehke borilne veščine, ki bolj kot zunanjo poudarjajo notranjo moč. Taiji je filozofski pojem, ki ga predstavlja princip yina in yanga, dveh nasprotujočih si, a dopolnjujočih in večno izmenjujočih se sil. Kakšna je zgodovina taijiquana?

Po nekem izročilu segajo korenine taijiquana okrog 5000 let pred naše štetje, v čas vladavine cesarja Fuxija; vaje za ohranjanje zdravja so opisane denimo v klasičnem delu Huangdija (Rumenega cesarja), Fuxijevega naslednika in ustanovitelja tradicionalnega kitajskega sistema medicine. Načela umetnosti taijiquana so osnovali daoistični menihi, najvišjo stopnjo pa je taijiquan dosegel v 19. stoletju, ko se je izoblikoval slog Chen, iz katerega so se razvile še druge šole in v njih okviru različne oblike. Do 20. stoletja se je taijiquan prenašal iz roda v rod kot klanska ali družinska skrivnost, danes pa je pomemben del kitajske kulture ohranjanja zdravja in del rehabilitacijskega programa v zdravstvu. V zadnjih desetletjih se je razširil po vsem svetu in tudi na Zahodu so ga začele vključevati v svoj program zdravstvene organizacije, šole, univerze in celo podjetja.

Kdo je ustanovitelj taijiquana?

Najbolj zgodnji mojstri taijiquana ostajajo na pol mitične osebe, kar velja delno tudi za daositičnega modreca Zhang Sanfenga, ki pa kljub temu velja za ustanovitelja taijiqunana. Bil je mojster borilne veščine wudang gongfu, ki jo je spremenil, ko je videl borilno moč, ki ga je izžareval boj med kačo in ptico. Velik del metode telesne vadbe je zamenjal s tehnikami za osredotočanje uma, iz tega pa so se razvile mehke notranje borilne veščine. Pri taijiquanu pa se prepletajo različna področja.

Katera? Borilne veščine, principi tradicionalne kitajske medicine, klasične kitajske filozofije, tehnike meditacije in dihanja, tudi umetnost zdravega načina življenja, način mišljenja, pogled na naravo, svet…

”Tian ren he yi”

Kaj je osrednji del taijiquana?

Gibi, dihanje in mentalno vodenje v nas, ki jih je potrebno uskladiti z naravo, z vesoljem. Kitajci pravimo ”Tian ren he yi”, kar pomeni človek in nebo v sozvočju. Obstaja več različnih oblik in tehnik, lahko se ga dela praznih rok, s pahljačo, sulico, z mečem… Da, obstajajo različne šole taijiquana, znotraj teh pa različne oblike, z različnimi “pomagali”, kot ste omenili, a ni nujno le z enim, lahko denimo z dvema pahljačama, z dvema mečema in tako naprej. Kdaj začutimo prve dobrodejne učinke?

Že po prvi vaji ugotovimo, da smo manj napeti, sproščeni, da smo se vsaj za nekaj časa izklopili iz vsakdanjega hitrega in stresnega življenja, po krajšem obdobju vadbe pa že opazimo večjo telesno sposobnost, usklajenost gibov, gibčnost sklepov, na psihičnem področju pa večjo umirjenost, zbranost, ravnotežje. Komu koristi vadba taijiquana?

Na Kitajskem ga prakticirajo milijoni že stoletja, danes pa tudi vse več ljudi po vsem svetu, a z različnimi nameni: kot borilno veščino, samoobrambo, kot terapevtsko, sprostitveno ali razgibalno vajo, kot meditacijo v gibanju, kot vajo za razumevanje vzhodne filozofije, kulture, kot medija za spoznavanje kitajskih tradicij, kot qigong vadbo… Potrebujemo za vadbo kakšno posebno znanje?

Ne, vadimo lahko kadarkoli in kjerkoli, pomembno je pa, da vadimo redno in vztrajno. Primeren je za vse generacije obeh spolov in za ljudi različnih psihofizičnih sposobnosti, saj si vsakdo izbere sebi ustrezen način vadbe, potrebujemo le udobna oblačila in lahko obutev. Najlepše in najbolj zdravo je vaditi v naravi, če ga pa vadimo v prostoru, naj bo ta prezračen. Kaj je qigong in zakaj priporočate njegovo vadbo pred pričetkom vadbe taijiquana?

Ker se zelo dobro dopolnjujeta. Qigong je veščina, s katero gojimo in uravnavamo qi, življenjsko energijo, ki kroži po našem telesu po tako imenovanih meridianih ali energetskih kanalih. Po tradicionalni kitajski medicini sta vzrok boleznim, slabemu telesnemu ali duševnemu počutju prav pomanjkanje ali zastoj qija. Z vadbo qigonga ali taijiquana ga uravnavamo in odpravljamo blokade. Taijiquan se je izkazal tudi kot del treninga mnogih vrhunskih športnikov, kajne?

Da, vedno več vrhunskih športnikov v svetu vadi taiji za koncentracijo in za sproščanje, saj lahko le sproščen človek pokaže, kaj zmore. Taijiquan nas namreč ne krepi le telesno, ampak tudi duševno, z njim dosežete telesno in duševno ravnovesje, kar navsezadnje koristi v vseh življenjskih kriznih situacijah. Kaj pa samoobrambni namen taijiquana?

Kot sem že omenil, sodi taijiquan med tako imenovane notranje ali mehke borilne veščine. Razvil se je kot borilna veščina, zato se mnogo njegovih elementov lahko uporablja tudi v samoobrambne namene, a se je sčasoma vendarle razvil predvsem v umetnost ohranjanja zdravja, doseganja telesnega in psihičnega ravnovesja. Bi lahko rekli, da se naučimo prisluhniti svojemu telesu?

Seveda. Stari Kitajci pravijo, ko je človek zdrav, sproščen, vesel, dobre volje in poln energije, če je njegov qi usklajen s qijem narave. Na prvi pogled se zdi vadba taijiquana zelo preprosta, pa ni. Kako poteka učenje?

Tako pri vadbi taijiquana kot pri vadbi qigonga je pomemben princip tiao, pri katerem gre za tri faze usklajevanja, usklajevanje gibov, dihanja in uma. Na začetku učenja se učenec posveča predvsem pravilnemu izvajanju gibov, ki jim postopoma dodaja pravilno dihanje in mentalno vodenje. Pri vadbi je ključnega pomena, da imamo ob sebi pravega učitelja, ki nas zna voditi. Kako vaši učenci na začetku sprejemajo učenje?

Večina jih pride zelo motiviranih in mislim, da večina že po prvi vaji občuti dobrodejne učinke taijiquana. Včasih se nekaterim zaradi hitrega tempa današnjega življenja zdijo vadba in gibi malce prepočasni, vendar se kmalu umirijo in občutijo pozitivne učinke počasnih, zaokroženih, ponavljajočih se gibov.

Po vsej Sloveniji

Vse več Slovencev se odloča za obisk vaših tečajev. Kje vse poučujete?

Veseli me, da se tudi v Sloveniji povečuje zanimanje za vadbo taijija. Začel sem pred več kot desetimi v Mariboru, sedaj so tečaji tudi v Ljubljani, Celju, Murski Soboti, Ptuju, pa tudi v manjših krajih, kot so Škofja Loka, Domžale… Naši tečaji so tudi mesta sproščanja in veselja, mesta, kjer se nabira pozitivna energija. To so ure, namenjene samemu sebi, nabiranju novih moči, energije, izkušenj. Organiziramo tudi različne delavnice, srečanja, praznovanja, tako skozi veščino taiji ljudje spoznavajo tudi druga področja večtisočletne kitajske tradicije. Kaj pa vi osebno, koliko časa posvečate taijiju in qigongu?

Več ur dnevno. Sta del mojega vsakdanjega življenja. Česa ljudem v današnjem vse bolj stresnem obdobju po vašem mnenju najbolj primanjkuje?

Ravnovesja in harmonije. Vadba taijiquana je odlična protiutež čezmernemu stresu, ki so mu ljudje izpostavljeni vsak dan in povsod. Eno samo hitenje in premalo časa zase in najbližje. Pri vadbi qigonga in taijiquana se moramo najprej naučiti ponovno prisluhniti sebi, se zavesti svojega telesa, se ustaviti, upočasniti ritem, biti potrpežljiv in vztrajen. To nam pomaga, da ponovno vzpostavimo ravnovesje v sebi in bolj harmonične odnose z drugimi. Nam poveste svoj priljubljeni kitajski rek?

“Bu pa man, jiu pa zhan”, kar pomeni: Ne boj se, če napreduješ počasi; boj se, če obstaneš na mestu.

MISEL

Po tradicionalni kitajski medicini sta vzrok slabemu telesnemu ali duševnemu počutju prav pomanjkanje ali zastoj qija.

Vadba taijiquana je odlična protiutež čezmernemu stresu, ki so mu ljudje izpostavljeni vsak dan in povsod.

Advertisements

Kako se učiti taijiquan

Počasi. Zelo zelo pooooočaaaaaaasiiiiiiiiii. In predano. Taijiquan je zelo hvaležna veščina, kajti več kot boste v njo vložili, več se vam bo povrnilo.

Osnove

Dobro je, če vam učitelj/ica pred pričatkom učenja figur in forme pokaže in razloži nekaj osnovnih korakov in nekaj železnih pravil. Eden osnovnih korakov je zagotovo obokan korak. Eno železnih pravil je, da sprednji del kolena pri prednji (obremenjeni) nogi v obokanem koraku nikoli ne premaknemo čez navpično črto, povlečeno od največjega stopalnega prsta.

Na tem mestu bi nam prav prišla kakšna risba, a bo bolje, da vam osnove pokaže in v živo razloži vaš/a učitelj/ica.

Opazovanje

Potrebno se je naučiti opazovati.

Večina nas namreč nima prav mnogo izkušenj z opazovanjem (in potem ponavljanjem) tujega telesnega gibanja. Tukaj imajo prednost baletniki, gledališčniki, plesalci, pantomimiki in trenirani športniki.

Splošni vtis

Poskušajte zaznati in si zapomniti vtis, ki ga pušča figura.

Ne opazujte določene telesne točke ali uda. Brez naprezanja in prisile, da je potrebno nemudoma izvajati kakor učitelj/ica, se prepustite vtisu figure. Poskusite nefokusirano gledati v področje spodnjega trebuha.

Noge

Potem začnite opazovati delo nog.

Taiji se kakor hiša prične graditi spodaj, pri temeljih. Ob učenju nove figure naj bo pogled usmerjen v noge, pozorni bodite na:

  • prenašanje teže iz noge na nogo (zelo pomembno)

  • smer stopal

  • stopala na zemlji ali dvignjena.

Pozorni bodite predvsem na prenašanje teže. Ta v taijiquanu nenehno prehaja iz ene noge na drugo in skoraj nikoli ni razporejena na obe nogi hkrati.

Ne pričnite se nove figure učiti pri dlaneh, te so samo odraz dela rok, roke so odraz dela trupa, trup odraz dela pasu, pas pa odraz pravilnega dela nog. Najprej uskladimo noge, če nam to uspe, potem počasi gradimo navzgor. Opazujemo smer in gibanje kolkov in trupa, potem ramen, nazadnje opazujemo gibanje rok.

Na naprednejši stopnji obvladovanja taijiquana si je novo figur moč zapomniti in ponoviti mnogo hitreje in lažje, pri čemer je ni več potrebno razbijati na posamezne elemente.

Višina izvajanja

Višina stojišča oziroma figure ni tako pomembna. Razlika med višjim in nižjim stojiščem je samo v tem, da vas bodo pri nižjem prej bolele mišice na bedrih. Nižje stojišče bolj obremenjuje noge. Kar se učinkov taijiquana na telo tiče, pa višina izvajanja ne igra vloge.

Začetniške forme se ves čas izvajajo na isti višini (z nekaj izjemami). Višina se znotraj forme prične spreminjati v naprednejših formah.

Hitrost izvajanja

Ko se učimo, delamo počasi, tudi učitelj/ica naj novo figuro kaže počasi. Začetniške forme potekajo v enakomerni hitrosti, ta se znotraj form prične menjavati šele na naprednejših stopnjah.

Več klasičnih nasvetov (deset zlatih pravil) za vadbo, ki jih poznajo po vsem svetu, lahko najdete tukaj.

Sproščenost

Na začetku učenja neke figure bodo mišice precej napete, mi pa zategnjeni. Šele s časom, vadbo in upoštevanjem desetih pravil, bomo telo sprostili in gibanje naredili mehko in lahkotno.

Obratno kot pri učenju figure, ki jo pričnemo graditi od spodaj, pri nogah, se sproščenosti pričnemo učiti pri rokah, natančneje pri dlaneh.

Postavimo se v neko figuro, ki smo jo udomačili (na primer brisanje kolena). Osredotočimo se na roke, od dlani do ramen, lahko tudi samo od dlani do komolcev. Dihamo enakomerno in umirjeno. Predstavljajmo si, da imamo na zglobih, torej na zapestjih in komolcih obešene majhne uteži. Sedaj si zamislimo, da ob izdihu uteži postanejo težke in zglobe nalahno vlečejo navzdol. Ob vdihu se samo osredotočimo na vdih in pazimo, da ne dvignemo komolcev ali ramen. Ob izdihu si ponovno zamislimo majhne uteži na zapestjih in komolcih, ki nalahno vlečejo navzdol in sproščajo zglobe ter mišice, ki jih povezujejo.

Mnogo mnogo kasneje lahko takšno dihanje vadimo tudi med izvajanjem forme. Še mnogo mnogo kasneje lahko sproščanje zglobov in mišic uporabljamo na vseh telesnih zglobih in mišicah.

Sproščenosti se pričnemo učiti v obratnem vrstnem redu kot figure. Sproščenost gre od dlani proti nogam, ki jih je najtežje sprostiti, figure pa se učimo od nog proti dlanem. Če je učenje na začetku precej mišično in yang, je sproščanje yin, yang teče od spodaj navzgo, yin pa v obratni smeri. Ko zaključimo krog in pridemo preko yanga in yina nazaj na izhodišče, lahko rečemo, da smo se figuro naučili.

Ko figura „sede“

Ponavadi je tako, da v nekem trenutku figura „sede“. Na začetku ima večina ljudi težave s figurami v mirovanju, kaj šele v gibanju. Imamo občutek, da nič ni na svojem mestu, roke prehitevajo, noge zamujajo, vratne mišice so zategnjene, hrbet boli, komolci so preveč narazen. A po določenem času vztrajne vadbe nastopi trenutek, ko se figura nenadoma udomači in težave izginejo. Preverjanje pravilnosti forme v ogledalu ni več potrebno, preprosto je moč po občutku presoditi ali je figura pravilna ali ne.

Ponavljanje

Da bi lahko uspešno izvedli vse gornje korake učenja, mora učitelj/ica figure ponavljati znova in znova. Ustna razlaga je primerna samo na začetku, pozneje je potrebno samo opazovati in ponavljati. Taijiquan se kaže in ne opisuje, zato je tudi uvod v tišino. Seveda med učenjem popolnoma tiho že ne moremo biti, včasih je kakšno stvar pač potrebno vprašati oziroma pojasntiti. A z leti se naučimo opazovati, spoznamo zlata pravila in pričnemo razumevati taijiquan načela, vprašanja so potem redkejša.

Dihanje

Dihanje je pri taijiquanu zelo pomembno. Zato ga na začetniški stopnji kar pozabite. Morda se sliši kot paradoks, a zagotovo bo preveč dela že z opazovanjem in obvladovanjem forme. Dihanje prepustite dihanju. Ko bo čas, bo telo samo spontano našlo primeren način dihanja. To je tudi znak, da lahko pričnete dihanje ozaveščati oziroma vaditi različne dihalne tehnike.

Razlika med učenjem in izvajanjem

Preden zadovoljivo obvladamo formo pravimo, da se taijiquan samo učimo. Obstaja velika razlika med učenjem oziroma vadbo in izvajanjem.

Učenje je zmeraj na začetku in ponavadi je naporno. Figure in gibanje venomer ponavljamo, opazujemo učitelja in ostale, popravljamo napake, se jezimo, ker nam ne gre tako kot ostalim, morda trenutno niti nismo razpoloženi, misli se nam vračajo k dnevnim dogodkom, vadbeni copati se venomer snemajo s stopal, itn.

Vadba nastopi takrat, ko določene figure ali forme že obvladamo v celoti in jih je potrebno samo še študirati in izboljševati.

Šele potem se začne izvajanje. Ko se formo naučimo, povadimo in ponotranjimo do te mere, da ne razmišljamo več o vrstnem redu figur in ko jo izvedemo sproščeno, lahkotno in v užitek, potem delamo taijiquan. Na cilju smo.

Opazovanje napredovanja

Lastna ocena stopnje obvladovanja je ponavadi varljiva, nekateri smo prehitro, drugi pa nikoli zadovoljni. Oboje ni v redu.

Po nekaj časa (vsaj mesecih) in določeni zadovoljivi stopnji obvladovanja figur in celotne forme, naj učitelj/ica figure ponovno pokaže. Zelo verjetno bomo opazili nove stvari in se ob tem plosknili po čelu, češ, kako da tega nisem opazil/a že prej.

Videti nove stvari v figuri, za katero ste bili prepričani, da ste jo popolnoma obvladali pomeni, da ste napredovali.

Obstaja tudi nekaj klasičnih opisov stopenj napredovanja, kjer lahko „izmerimo“ vsaj stopnjo tehničnega obvladovanja, a o tem kdaj drugič.

In ne glede na leta vadbe in referenčne učitelje, taijija se nikdar ne nehamo učiti. Kdor misli, da ga obvlada, naj poskuši še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In če je po večih „in še enkrat“ še zmeraj prepričan, da veščino popolnoma obvlada, naj taijiquan pozabi in poskusi z balinanjem na ledu. Ne se jemat preveč resno, ne glede na domnevno znanje in obvladovanje veščine.

Toliko uspem domisliti o učenju taijiquana. Kakšne pa so kaj vaše izkušnje?

COMPLEX AND HIDDEN BRAIN IN GUT MAKES STOMACHACHES AND BUTTERFLIES

By SANDRA BLAKESLEE

New York Times, January 23, 1996

EVER wonder why people get “butterflies” in the stomach before going on stage? Or why an impending job interview can cause an attack of intestinal cramps? And why antidepressants targeted for the brain cause nausea or abdominal upset in millions of people who take such drugs?

The reason for these common experiences, scientists say, is that the body has two brains — the familiar one encased in the skull and a lesser known but vitally important one found in the human gut. Like Siamese twins, the two brains are interconnected; when one gets upset, the other does, too.

The gut’s brain, known as the enteric nervous system, is located in sheaths of tissue lining the esophagus, stomach, small intestine and colon. Considered a single entity, it is a network of neurons, neurotransmitters and proteins that zap messages between neurons, support cells like those found in the brain proper and a complex circuitry that enables it to act independently, learn, remember and, as the saying goes, produce gut feelings.

The brain in the gut plays a major role in human happiness and misery. But few people know it exists, said Dr. Michael Gershon, a professor of anatomy and cell biology at Columbia-Presbyterian Medical Center in New York. For years, people who had ulcers, problems swallowing or chronic abdominal pain were told that their problems were imaginary, emotional, simply all in their heads, Dr. Gershon said. They were shuttled to psychiatrists for treatment.

Doctors were right in ascribing these problems to the brain, Dr. Gershon said, but they blamed the wrong one. Many gastrointestinal disorders like colitis and irritable bowel syndrome originate from problems within the gut’s brain, he said. And the current wisdom is that most ulcers are caused by a bacterium, not by hidden anger at one’s mother.

Symptoms stemming from the two brains get confused, Dr. Gershon said. “Just as the brain can upset the gut, the gut can also upset the brain” he said. “If you were chained to the toilet with cramps, you’d be upset, too.”

Details of how the enteric nervous system mirrors the central nervous system have been emerging in recent years, said Dr. Gershon, who is considered one of the founders of a new field of medicine called neurogastroenterology.

Nearly every substance that helps run and control the brain has turned up in the gut, Dr. Gershon said. Major neurotransmitters like serotonin, dopamine, glutamate, norepinephrine and nitric oxide are there. Two dozen small brain proteins, called neuropeptides, are in the gut, as are major cells of the immune system. Enkephalins, one class of the body’s natural opiates, are in the gut. And in a finding that stumps researchers, the gut is a rich source of benzodiazepines — the family of psychoactive chemicals that includes such ever popular drugs as Valium and Xanax.

In evolutionary terms, it makes sense that the body has two brains, said Dr. David Wingate, a professor of gastrointestinal science at the University of London and a consultant at Royal London Hospital. The first nervous systems were in tubular animals that stuck to rocks and waited for food to pass by, Dr. Wingate said. The limbic system is often referred to as the “reptile brain.”

As life evolved, animals needed a more complex brain for finding food and sex and so developed a central nervous system. But the gut’s nervous system was too important to put inside the newborn head with long connections going down to the body, Dr. Wingate said. Offspring need to eat and digest food at birth. Therefore, nature seems to have preserved the enteric nervous system as an independent circuit inside higher animals. It is only loosely connected to the central nervous system and can mostly function alone, without instructions from topside.

This is indeed the picture seen by developmental biologists. A clump of tissue called the neural crest forms early in embryogenesis, Dr. Gershon said. One section turns into the central nervous system. Another piece migrates to become the enteric nervous system. Only later are the two nervous systems connected via a cable called the vagus nerve.

Until relatively recently, people thought that the gut’s muscles and sensory nerves were wired directly to the brain and that the brain controlled the gut through two pathways that increased or decreased rates of activity, Dr. Wingate said. The gut was simply a tube with simple reflexes. Trouble is, no one bothered to count the nerve fibers in the gut. When they did, he said, they were surprised to find that the gut contains 100 million neurons — more than the spinal cord has. Yet the vagus nerve only sends a couple of thousand nerve fibers to the gut.

The brain sends signals to the gut by talking to a small number of “command neurons,” which in turn send signals to gut interneurons that carry messages up and down the pike, Dr. Gershon said. Both command neurons and interneurons are spread throughout two layers of gut tissue called the myenteric plexus and the submuscosal plexus. (“Solar plexus” is actually a boxing term that refers simply to nerves in the abdomen.) Command neurons control the pattern of activity in the gut, Dr. Gershon said. The vagus nerve only alters the volume by changing its rates of firing.

The plexuses also contain glial cells that nourish neurons, mast cells involved in immune responses, and a “blood brain barrier” that keeps harmful substances away from important neurons, Dr. Gershon said. They have sensors for sugar, protein, acidity and other chemical factors that might monitor the progress of digestion, determining how the gut mixes and propels its contents. “It’s not a simple pathway,” he said. “It uses complex integrated circuits not unlike those found in the brain.”

The gut’s brain and the head’s brain act the same way when they are deprived of input from the outside world, Dr. Wingate said. During sleep, the head’s brain produces 90-minute cycles of slow wave sleep punctuated by periods of rapid eye movement sleep in which dreams occur. During the night, when it has no food, the gut’s brain produces 90-minute cycles of slow wave muscle contractions punctuated by short bursts of rapid muscle movements, Dr. Wingate said.

The two brains may influence each other while in this state, Dr. Wingate said. Patients with bowel problems have been shown to have abnormal rem sleep. This finding is not inconsistent with the folk wisdom that indigestion can produce nightmare.

As light is shed on the circuitry between the two brains, researchers are beginning to understand why people act and feel the way they do. When the central brain encounters a frightening situation, it releases stress hormones that prepare the body to fight or flee, Dr. Gershon said. The stomach contains many sensory nerves that are stimulated by this chemical surge — hence the “butterflies.” On the battlefield, the higher brain tells the gut brain to shut down, Dr. Gershon said. “A frightened, running animal does not stop to defecate,” he said.

Fear also causes the vagus nerve to “turn up the volume” on serotonin circuits in the gut, Dr. Gershon said. Thus overstimulated, the gut goes into higher gear and diarrhea results. Similarly, people sometimes “choke” with emotion. When nerves in the esophagus are highly stimulated, people have trouble swallowing.

Even the so-called “Maalox moment” of advertising fame can be explained by the two brains interacting, said Dr. Jackie D. Wood, chairman of the department of physiology at Ohio State University in Columbus. Stress signals from the head’s brain can alter nerve function between the stomach and esophagus, resulting in heartburn.

In cases of extreme stress, Dr. Wood said, the higher brain seems to protect the gut by sending signals to immunological mast cells in the plexus. The mast cells secrete histamine, prostaglandin and other agents that help produce inflammation, he said. “This is protective. If an animal is in danger and subject to trauma, dirty stuff in the intestines is only a few cells away from the rest of the body. By inflaming the gut, the brain is priming the gut for surveillance. If the barrier breaks, the gut is ready to do repairs,” Dr. Wood said. Unfortunately, the chemicals that get released also cause diarrhea and cramping.

Such cross talk also explains many drug interactions, Dr. Gershon said. “When you make a drug to have psychic effects on the brain, it’s very likely to have an effect on the gut that you didn’t think about,” he said. Conversely, drugs developed for the brain could have uses in the gut.

For example, the gut is loaded with the neurotransmitter serotonin. When pressure receptors in the gut’s lining are stimulated, serotonin is released and starts the reflexive motion of peristalsis, Dr. Gershon said.

Now a quarter of people taking Prozac or similar antidepressants have gastrointestinal problems like nausea, diarrhea and constipation, he said. These drugs act on serotonin, preventing its uptake by target cells so that it remains more abundant in the central nervous system.

In a study to be published soon, Dr. Gershon and his colleagues explain Prozac’s side effects on the gut. They mounted a section of guinea pig colon on a stand and put a small pellet in the “mouth” end. The isolated colon whips the pellet down to the “anal” end of the column, just as it would inside an animal, Dr. Gershon said.

When the researchers put a small amount of Prozac into the colon, the pellet “went into high gear,” Dr. Gerhson said. The drug doubled the speed at which the pellet passed through the colon, which would explain why some people get diarrhea. Prozac has been used in small doses to treat chronic constipation, he said.

But when researchers increased the amount of Prozac in the guinea pig colon, the pellet stopped moving. The colon froze up, Dr. Gershon said, which is why some people get constipated on the drug. And because Prozac stimulated sensory nerves, he said, it can also cause nausea.

Some antibiotics like erythromycin act on gut receptors to produce oscillations, Dr. Gershon said. People experience cramps and nausea. Drugs like morphine and heroin attach to the gut’s opiate receptors, producing constipation. Indeed, both brains can be addicted to opiates.

Victims of Alzheimer’s and Parkinson’s diseases suffer from constipation. The nerves in their gut are as sick as the nerve cells in their brains.

Just as the central brain affects the gut, the gut’s brain can talk back to the head, Dr. Gershon said. Most of the gut sensations that enter conscious awareness are negative things like pain and bloatedness, Dr. Wingate said. People do not expect to feel anything good from the gut but that does not mean such signals are absent, he said.

Hence, the intriguing question: why does the human gut produce benzodiazepine? The human brain contains receptors for benzodiazepine, a drug that relieves anxiety, suggesting that the body produces its own internal source of the drug, said Dr. Anthony Basile, a neurochemist in the Neuroscience Laboratory at the National Institutes of Health in Bethesda, Md. Several years ago, he said, an Italian scientist made a startling discovery. Patients with liver failure fall into a deep coma. The coma can be reversed, in minutes, by giving the patient a drug that blocks benzodiazepine.

When the liver fails, substances usually broken down by the liver get to the brain, Dr. Basile said. Some are bad, like ammonia and mercaptans, which are “smelly compounds that skunks spray on you,” he said. But a series of compounds are also identical to benzodiazepine. “We don’t know if they come from gut itself, from bacteria in the gut or from food,” Dr. Basile said. But when the liver fails, the gut’s benzodiazepine goes straight to the brain, knocking the patient unconscious.

The payoff for exploring gut and head brain interactions is enormous, Dr. Wood said. For example, many people are allergic to certain foods, like shellfish. This is because mast cells in the gut mysteriously become sensitized to antigens in the food. The next time the antigen shows up in the gut, Dr. Wood said, the mast cells call up a program, releasing chemical modulators that try to eliminate the threat. The allergic person gets diarrhea and cramps, he said.

Many autoimmune diseases like Krohn’s disease and ulcerative colitis may involve the gut’s brain, Dr. Wood said. The consequences can be horrible, as in Chagas disease, which is caused by a parasite found in South America. Those infected develop an autoimmune response to neurons in their gut, Dr. Wood said. Their immune systems slowly destroy their own gut neurons. When enough neurons die, the intestines literally explode.

A big question remains. Can the gut’s brain learn? Does it “think” for itself? Dr. Gershon tells a story about an old Army sergeant, a male nurse in charge of a group of paraplegics. With their lower spinal cords destroyed, the patients would get impacted.

“The sergeant was anal compulsive,” Dr. Gershon said. “At 10 A.M. everyday, the patients got enemas. Then the sergeant was rotated off the ward. His replacement decided to give enemas only after compactions occurred. But at 10 the next morning, everyone on the ward had a bowel movement at the same time, without enemas,” Dr. Gershon said. Had the sergeant trained those colons?

The human gut has long been seen as a repository of good and bad feelings. Perhaps emotional states from the head’s brain are mirrored in the gut’s brain, where they are felt by those who pay attention to them.

THE OTHER BRAIN ALSO DEALS WITH MANY WOES

By HARRIET BROWN

New York Time, August 23, 2005

Two brains are better than one. At least that is the rationale for the close – sometimes too close – relationship between the human body’s two brains, the one at the top of the spinal cord and the hidden but powerful brain in the gut known as the enteric nervous system.

For Dr. Michael D. Gershon, the author of “The Second Brain” and the chairman of the department of anatomy and cell biology at Columbia, the connection between the two can be unpleasantly clear. “Every time I call the National Institutes of Health to check on a grant proposal,” Dr. Gershon said, “I become painfully aware of the influence the brain has on the gut.”

In fact, anyone who has ever felt butterflies in the stomach before giving a speech, a gut feeling that flies in the face of fact or a bout of intestinal urgency the night before an examination has experienced the actions of the dual nervous systems.

The connection between the brains lies at the heart of many woes, physical and psychiatric. Ailments like anxiety, depression, irritable bowel syndrome, ulcers and Parkinson’s disease manifest symptoms at the brain and the gut level.

“The majority of patients with anxiety and depression will also have alterations of their GI function,” said Dr. Emeran Mayer, professor of medicine, physiology and psychiatry at the University of California, Los Angeles.

A study in 1902 showed changes in the movement of food through the gastrointestinal tract in cats confronted by growling dogs.

One system’s symptoms – and cures – may affect the other. Antidepressants, for example, cause gastric distress in up to a quarter of the people who take them. Butterflies in the stomach are caused by a surge of stress hormones released by the body in a “fight or flight” situation. Stress can also overstimulate nerves in the esophagus, causing a feeling of choking.

Dr. Gershon, who coined the term “second brain” in 1996, is one of a number of researchers who are studying brain-gut connections in the relatively new field of neurogastroenterology. New understandings of the way the second brain works, and the interactions between the two, are helping to treat disorders like constipation, ulcers and Hirschprung’s disease.

The role of the enteric nervous system is to manage every aspect of digestion, from the esophagus to the stomach, small intestine and colon. The second brain, or little brain, accomplishes all that with the same tools as the big brain, a sophisticated nearly self-contained network of neural circuitry, neurotransmitters and proteins.

The independence is a function of the enteric nervous system’s complexity.

“Rather than Mother Nature’s trying to pack 100 million neurons someplace in the brain or spinal cord and then sending long connections to the GI tract, the circuitry is right next to the systems that require control,” said Jackie D. Wood, professor of physiology, cell biology and internal medicine at Ohio State.

Two brains may seem like the stuff of science fiction, but they make literal and evolutionary sense.

“What brains do is control behavior,” Dr. Wood said. “The brain in your gut has stored within its neural networks a variety of behavioral programs, like a library. The digestive state determines which program your gut calls up from its library and runs.”

When someone skips lunch, the gut is more or less silent. Eat a pastrami sandwich, and contractions all along the small intestines mix the food with enzymes and move it toward the lining for absorption to begin. If the pastrami is rotten, reverse contractions will force it – and everything else in the gut – into the stomach and back out through the esophagus at high speed.

In each situation, the gut must assess conditions, decide on a course of action and initiate a reflex.

“The gut monitors pressure,” Dr. Gershon said. “It monitors the progress of digestion. It detects nutrients, and it measures acid and salts. It’s a little chemical lab.”

The enteric system does all this on its own, with little help from the central nervous system.

The enteric nervous system was first described in 1921 by Dr. J. N. Langley, a British physician who believed that it was one of three parts – along with the parasympathetic and sympathetic nervous systems – of the autonomic nervous system, which controls involuntary behaviors like breathing and circulation. In this triad, the enteric nervous system was seen as something of a tag-along to the other two.

After Langley died, scientists more or less forgot about the enteric nervous system. Years later, when Dr. Gershon reintroduced the concept and suggested that the gut might use some of the same neurotransmitters as the brain, his theory was widely ridiculed.

“It was like saying that New York taxi drivers never miss a showing of ‘Tosca’ at the Met,” he recalled.

By the early 80’s, scientists had accepted the idea of the enteric nervous system and the role of neurotransmitters like serotonin in the gut.

It is no surprise that there is a direct relationship between emotional stress and physical distress. “Clinicians are finally acknowledging that a lot of dysfunction in GI disorders involves changes in the central nervous system,” said Gary M. Mawe, a professor of anatomy and neurobiology at the University of Vermont.

The big question is which comes first, physiology or psychology?

The enteric and central nervous systems use the same hardware, as it were, to run two very different programs. Serotonin, for instance, is crucial to feelings of well-being. Hence the success of the antidepressants known as S.S.R.I.’s that raise the level of serotonin available to the brain.

But 95 percent of the body’s serotonin is housed in the gut, where it acts as a neurotransmitter and a signaling mechanism. The digestive process begins when a specialized cell, an enterochromaffin, squirts serotonin into the wall of the gut, which has at least seven types of serotonin receptors. The receptors, in turn, communicate with nerve cells to start digestive enzymes flowing or to start things moving through the intestines.

Serotonin also acts as a go-between, keeping the brain in the skull up to date with what is happening in the brain below. Such communication is mostly one way, with 90 percent traveling from the gut to the head.

Many of those messages are unpleasant, and serotonin is involved in sending them. Chemotherapy drugs like doxorubicin, which is used to treat breast cancer, cause serotonin to be released in the gut, leading to nausea and vomiting. “The gut is not an organ from which you wish to receive frequent progress reports,” Dr. Gershon said.

Serotonin is also implicated in one of the most debilitating gut disorders, irritable bowel syndrome, or I.B.S., which causes abdominal pain and cramping, bloating and, in some patients, alternating diarrhea and constipation.

“You can run any test you want on people with I.B.S., and their GI tracts look essentially normal,” Dr. Mawe said. The default assumption has been that the syndrome is a psychosomatic disease.

But it turns out that irritable bowel syndrome, like depression, is at least in part a function of changes in the serotonin system. In this case, it is too much serotonin rather than too little.

In a healthy person, after serotonin is released into the gut and initiates an intestinal reflex, it is whisked out of the bowel by a molecule known as the serotonin transporter, or SERT, found in the cells that line the gut wall.

People with irritable bowel syndrome do not have enough SERT, so they wind up with too much serotonin floating around, causing diarrhea.

The excess serotonin then overwhelms the receptors in the gut, shutting them down and causing constipation.

When Dr. Gershon, whose work has been supported by Novartis, studied mice without SERT, he found that they developed a condition very much like I.B.S. in humans.

Several new serotonin-based drugs – intestinal antidepressants, in a way – have brought hope for those with chronic gut disorders.

Another mechanism that lends credence to physiology as the source of intestinal dysfunctions is the system of mast cells in the gut that have an important role in immune response.

“During stress, trauma or ‘fight or flight’ reactions, the barrier between the lumen, the interior of the gut where food is digested, and the rest of the bowel could be broken, and bad stuff could get across,” Dr. Wood said. “So the big brain calls in more immune surveillance at the gut wall by activating mast cells.”

These mast cells release histamines and other inflammatory agents, mobilizing the enteric nervous system to expel the perceived intruders, and causing diarrhea.

Inflammation induced by mast cells may turn out to be crucial in understanding and treating GI disorders. Inflamed tissue becomes tender. A gut under stress, with chronic mast cell production and consequent inflammation, may become tender, as well.

In animals, Dr. Mawe said, inflammation makes the sensory neurons in the gut fire more often, causing a kind of sensory hyperactivity. “I have a theory that some chronic disorders may be caused by something like attention deficit disorder in the gut,” he said.

Dr. Gershon, too, theorizes that physiology is the original culprit in brain-gut dysfunctions. “We have identified molecular defects in the gut of everyone who has irritable bowel syndrome,” he said. “If you were chained by bloody diarrhea to a toilet seat, you, too, might be depressed.”

Still, psychology clearly plays a role. Recent studies suggest that stress, especially early in life, can cause chronic GI diseases, at least in animals. “If you put a rat on top of a little platform surrounded by water, which is very stressful for a rat, it develops the equivalent of diarrhea,” Dr. Mayer said.

Another experiment showed that when young rats were separated from their mothers, the layer of cells that line the gut, the same barrier that is strengthened by mast cells during stress, weakened and became more permeable, allowing bacteria from the intestine to pass through the bowel walls and stimulate immune cells.

“In rats, it’s an adaptive response,” Dr. Mayer said. “If they’re born into a stressful, hostile environment, nature programs them to be more vigilant and stress responsive in their future life.”

He said up to 70 percent of the patients he treats for chronic gut disorders had experienced early childhood traumas like parents’ divorces, chronic illnesses or parents’ deaths. “I think that what happens in early life, along with an individual’s genetic background, programs how a person will respond to stress for the rest of his or her life,” he said.

Either way, what is good for one brain is often good for the other, too. A team of researchers from Penn State University recently discovered a possible new direction in treating intestinal disorders, biofeedback for the brain in the gut.

In an experiment published in a recent issue of Neurogastroenterology and Motility, Robert M. Stern, a professor of psychology at Penn State, found that biofeedback helped people consciously increase and enhance their gastrointestinal activity. They used the brains in their heads, in other words, to help the brains in their guts, proving that at least some of the time two brains really are better than one.

Correction: Aug. 28, 2005, Sunday:

An article in Science Times last Tuesday about the enteric nervous system, the body’s gastrointestinal “second brain,” misstated the context of a remark by Dr. Michael D. Gershon, chairman of the department of anatomy and cell biology at Columbia, about an intestinal disease’s potential to bring on depression. He was referring to ulcerative colitis, not irritable bowel syndrome.

Jou Tsung Hwa: BREATHING WITHOUT BREATHING

Dihanje-brez-dihanja je zelo napreden in težaven koncept in tehnika, ki se naslanja na daostični koncept delovanja-z-nedelovanjem. Na naši stopnji poznavanja in obvladovanja gre verjetno samo za informativno in zabavno branje. Kljub temu, spodaj je kratek povzetek, v priponki pa celotno kratko besedilo. Žal še v angleščini, razen če bo kdo imel voljo in čas za prevod.

Breathing Without Breathing
by Master Jou, Tsung-Hwa
[from The T’ai-Chi Farm Almanac, Vol. X No. 1, 1995]
The phrase, “breathing without breathing” [wuxi zhixi] appears in several old Taoist writings, particularly those pertaining to qigong, martial arts, and meditation. From a modern and western viewpoint however, this phrase seems like total nonsense: after all, either you breathe or you don’t! To better understand the old eastern philosophical meaning of this phrase, let us explore a more mundane analogy: “money without money.”

Članek v celoti je tukaj (link for the whole article): Jou Tsung Hwa: breathing-without-breathing.

Več o šoli Jou Tsung Hwaja lahko najdete na www.magictortoise.com.

Mojster Jou je leta 1998 nesrečno preminil v avtomobilski nezgodi. Na lokalni cesti mu je nek nepazljiv voznik odvzel prednost. Jou je umrl zelo zdrav.

Trije klasiki Taijiquana – izbrani in komentirani fragmenti

K uspešni vadbi veščine spada tudi študij zapisane besede. Med njimi izstopajo trije teksti, ki danes veljajo za klasične. Napisali so jih Zhang Sanfeng (1279 – 1386), Wang Zongyue (okoli leta 1600) ter Wu Yuxiang (1812 in 1880).
Vsi trije so danes referenčni avtorji, morda ne izključno zaradi kvalitete zapisov, prej zaradi dejstva, da so se njihovi spisi ohranili. Obstaja še množica starejših zapisov o taijiquanu, ki pa niso avtorizirani, bolj ali manj ponavljajo tukaj povzete traktatov ali pa niso dovolj dobro datirani. Obstaja tudi množica odličnih besedil novejših datumov.
Iz dela treh klasikov smo izbrali nekatere odlomke, ki se nam zdijo lažji za razumevanje. Poudarek pri izbiri je bil na praktično uporabnih nasvetih, torej takšnih, ki so razumljivi na naši ravni obvladovanja veščine. Vsekakor bomo fragmente poskušali raztolmačiti skupaj in kolikor bo to le mogoče.
Kaj si lahko obetamo od branja klasikov? Na začetku precej neznank in idej, ki ne bodo našle pravega mesta. Pravo mesto jim lahko najde šele zavzeta vadba ob dobrem učitelju. Razumevanje se utrinja postopoma in, kar zagotavljajo tudi trije klasiki, zagotovo. Potrebna je vadba in študij.
V fragmentih, ki so pred nami, obstajajo določene razlike v izrazih kot notranja moč ali notranja energija. Te izhajajo iz prevajalskih ali zgodovinsko pogojenih razlik oziroma iz različnih tolmačenj avtorjev. Za naše potrebe ne bomo delali velikih razlik med posameznimi izrazi, vse bomo bolj ali manj združili v izrazu „notranje energije“, kar bo za naš namen zadostovalo.
Komentirani odlomki predstavljajo izbor, ki nujno ne predstavlja celote. Za boljše razumevanje je priporočljivo brati klasike v celoti.
In še nasvet. Nekatere fragmente lahko beremov v obe smeri, od spredaj nazaj in od zadaj naprej. Na primer, fragment Wu Yuxiana „če lahko um in notranjo energijo neovirano izmenjujemo, je veliko zadovoljstvo v tekočem in dinamičnem izvajanju“ lahko beremo tudi kot „samo če delamo dinamično in z velikim zadovoljstvom, potem bomo lahko neovirano izmenjevali um in notranjo energijo“.
Predlagam neortodoksno in igrivo branje klasikov. Saj zato klasiki so, a ne.

Pri komentarjih smo si pomagali s sledečimi avtorji:
Jou Tsung Hwaju, The Dao of Tajijiquan, Tai Chi Foundation, 2001
LIAO Waysun, Die Essenz des T’ai Chi, Knaur Verlag 1996
LIAO Waysun, T’ai Chi Classics, Shambala, Boston & London, 1990
LEE N. Scheele, T’ai Chi Ch’uan Classics.

1.Brž ko se pričneš gibati, mora celotno telo postati lahkotno (qing) in gibčno (ling). Vsak posamezen telesni del naj bo povezan z vsemi drugimi telesnimi deli.
(Zhang Sanfeng)

Z gibčnostjo in lahkotnostjo se ne smemo obremenjevati. Kajti, če smo prepričani, da nismo lahkotni in gibčni, potem takšni tudi nikoli ne bomo postali. Lahkotnost in gibčnost v taijiju nima veze z našo samopodobo o lastni zmožnosti lahkotnosti in gibčnosti. Razmišljanje o samopodobi med izvajanjem forme je zagotova pot k nosti. Kajti nekdo lahko izgleda zelo okorno in trdo, a bo imel ob izvajanju občutek, da mu vaja prav lepo teče.
Lahkotnost in gibčnost je stvar prepričanja in hkrati – lahko si že mislite – pravilne tehnike. Upoštevati je potrebno deset zlatih pravil pravilne drže in še štiri spodaj zapisane napotke.

Liao ob tem odstavku opozori na temeljnost skladnosti gibanja, v ilustracijo povedanega pa telo primerja z vesoljem. Njegova primerjava ni naključna, v vesolju je gibanje materije v soodvisnosti, sprememba ravnotežja nekega vesoljskega telesa povzroči spremembe vsaj v njegovi neposredni okolici.
Da bi telo doseglo lahkotnost in gibčnost mora biti
koordinirano,
sproščeno,
udobno ter
mentalno čuječe oz. osrediščeno.

Mogoče se zdi, da Liao prenapne razumevanje taijija do kozmogonskega merila, a v misli kitajskih Starih je veliko in malo, makro in mikro prežeto z istim, z Daom.

2.Izvajanje taijija ne sme biti površno ali neuravnovešeno. Prekinitve niso dopustne.
(Zhang Sanfeng)

Izvajanje forme mora biti kakor nežno navijanje svilene niti. Forma ima konec in začetek, prekinitve med izvajanjem forme bi notranjo energijo prelomile, površno izvajanje ali miselna neosredotočenost pa bi svileno nit pretrgale.
Idealna krivulja izvajanja je tista iz taiji diagrama. Ne konveksno, ne konkavno.
Pri izvajanju ne poudarjamo fizične moči, temveč vitalnost in prefinjenost svilene niti.

3.Pri izvajanju taijija velja: preveč (delati) je enako kot premalo (delati). Ko je telo v gibanju, naj sledi loku (ki gibe razteza).
(Wang Zongyue)

Odlomek nas opozori na pomembnost teorije yinyang in na pravilno izvajanje forme kot način razvijanja harmonije telesa. Razumevanje prave mere ali umerjenost je pogoj za razumevanje taiji mehanike gibanja, kajti samo pravilna drža omogoča napredovanje. Pravilo zlate sredine in srednje poti.

4.Med izvajanjem taijija moraš sprostiti vrat, glavo pa držati tako, kot da je obešena na vrvici. Notranjo moč spusti v spodnji del trebuha. Telesna drža naj bo pokončna in usrediščena. Ne nagibaj ali naslanjaj se v nobeno smer. Gibi naj nenehno prehajajo med polnim in praznim. Če nasprotnik pritisne na tvojo levo stran, potem jo moraš izprazniti. Če se tvoja desna stran zdi težka, potem jo moraš pripraviti k izginotju.
(Wang Zhongyue)

Liao v komentarju zapiše, da tehnika obešanja temenske točke in sproščanja vratu omogoča hitrejše razvijanje spiritualne moči (shen). Lee ključni del odlomka prevede:

brez napora jin doseže teme

Yang Chengfu je bolj še določen, temensko točko imenuje z daostičnim izrazom ni wan (baihui). Poudarja, da mora temenska točka ostati prazna, glava pa držana pokonci. Duh in jin naj se dvigneta, ne pa tudi qi. Nagibanje telesa ali neusrediščena drža zaustavljata pretok qija, zato samo pravilna telesna drža omogoča neovirano razpošiljanje in vračanje qija iz dantiana po udih in trupu, ter iz udov nazaj v dantian.
Razbremenitev in izginotje leve ter desne strani se nanaša na borilne tehnike umikanja nasprotnikovi sili, ki pa jih Yang Chengfu v komentarju opremi z opazko, ki ni namenjena samo borilnim uporabi. Izginjanje in pojavljanje je zanj “teorija o nenadnem obstajanju in neobstajanju” ter načelo, ki “udejanja vzpenjanje in upadanje Taijija”.
Leva stran v taijiju predstavlja moč duha, desna pa fizično moč.
Pomen temenske točke in njene drže je poudarjen in opisan tudi v desetih pravilih drže pri izvajanju tajija.

5.Med mirovanjem bodi kakor gora. V gibanju bodi kakor velika reka.
(Wu Yuxiang)

Kakor gora pomeni biti nepremakljiv, noge so stabilne kot gora. Gibanje je globoko in tiho, kakor velika reka.
Oboje lahko vidimo tudi kot dva nasprotujoča si pola v nenehni izmenjavi. Yinyang.
Gore so sicer simbol božanskega, reke pa spremenljivosti.
Tudi udejanjanje daoističnega kozmološkega načela o razliki med bivanjem in nebivanjem.

6.Notranja moč je primerljiva s sukanjem kolesa, kjer se pas vrti kakor osišče kolesa.
(Wu Yuxiang)

Odlomek opozarja na povezavo med gibanjem in notranjimi energijami. Pri prenašanju in usmerjanju energij iz spodnega v gornji del telesa, ima pas in njegovo gibanje odločilni položaj. V predelu pasu si zamislimo vodoravno položeno kolo z osjo v sredini trupa in trup nasajen na golo, kar omogoča neovirano gibanje v vse smeri. Tako se, na primer, z nogami pomikamo naprej ali nazaj, medtem ko s trupom izvajamo gibe levo ali desno. Tako uspešno pokrivamo vseh osem smeri (pakua).
Telo lahko primerjamo tudi z lončarskim tnalom ali vijakom.
V predelu pasu skoraj horizontalno poteka tudi pomemben meridijan.

7.Notranja energija ali qi korenini v stopalih, se prenaša po nogah in usmerja iz pasu, da bi se končno iz hrbta pomaknila v roke in nato do prstnih konic.
(Zhang Sanfeng)

Samo pravilno izvajanje forme omogoča neoviran pretok notranjih energij. Seveda energija ne teče (samo) v smeri, kot je opisana v tem fragmentu.
Odlomek lahko beremo kot napotek za učenje novih slik. Opazovati pričnemo pri temeljih, torej nogah, nadaljujemo s trupom in končamo pri rokah. Roke so samo odraz pravilne postavitve temeljev oziroma nog. Najpomebnjši je položaj nog, ki nam omogoča vse ostale. Spomnimo se lončarskega tnala.

8.Prenos moči prihaja iz hrbtenice. Sprememba položaja sledi gibanju tvojega trupa.
(Wu Yuxiang)

Moč oziroma qi se iz hrbetnice preko lopatic prenaša v roke in prste, kar se imenuje odpiranje, obratno je zapiranje. Moč ni v rokah, temveč v hrbtenici in pasu.
Sprememba položaja sledi trupu pomeni, da noge sledijo trupu. V nasprotju s prejšnjim fragmentom, kjer se pot energije prične pri stopalih in konča pri prstih?
Yuxiang prav tako govori o prenosu enegije, ne o njenem ustvarjanju.
Središče telesa in njegov najvitalnejši del se pri taijiju nahaja v spodnjem delu trebuha, kjer se ustvarja in pretvarja qi oziroma energija. Od tu se energija razpošilja po vseh udih in organih.
Med gibanjem je potrebno biti osredotočen na spodnji del trebuha, ki se prične gibati prvi. Noge sledijo.

9.Ni dovolj, če jasno ločuješ med pozitivnim in negativnim, prav tako moraš jasno lokalizirati polno in prazno. Ko se telo sklene v enoto, kjer so vsi deli povezani, postane ogromno združenje pozitivnih in negativnih energetskih enot. Vsaka pozitivna in vsaka negativna energetska enota mora biti povezana z vsemi ostalimi enotami, v svoji verižnosti pa ne smejo dopuščati prekinitev.
(Zhang Sanfeng)

Različni avtorji komentarjev tukaj poudarjajo ločevanje med dvema poloma, ki ju v komentarjih označijo z yin in yang. Če je, na primer, obtežena noga yang, je neobtežena yin. Pri premikanju naprej je prednja stran trupa yang, hrbet pa yin. Nasprotno pa je pri premikanju nazaj hrbtna stran yang, prednja stran telesa pa yin. Pri premikanju roke z dlanjo obrnjeno proti telesu, je zunanja stran podlakti yang, notranjost dlani pa yin. V razmerju do roke pa je celotna dlan yang, preostanek roke pa yin. In tako skoraj v neskončnost. Tako je telo vsled gibanja povezano z neštetimi in spreminjajočimi se razmerji med paroma nasprotij.
Opozorimo na razlikovanje med paroma negativno – pozitivno ter polno – prazno. Čeprav oba avtorja fragment komentirata samo z delitvijo na yin in yang pola, pa dodajmo, da je prvi par primer kvantitativnega razlikovanja, drugi par pa primer kvalitativnega razlikovanja.

10.Če lahko um in notranjo energijo neovirano izmenjujemo, je veliko zadovoljstvo v tekočem in dinamičnem izvajanju. To se imenuje izmenjava negativnega in pozitivnega.
(Wu Yuxiang)

Tokratna aplikacija se nanaša na razmerje med umom, notranjo energijo in gibanjem. Če privzamemo um kot začetno točko z vrednostjo yang, potem je notranja energija, ki jo um vzpodbudi vrednosti yin. Če je potem notranja energija tista, ki vodi gibanje, potem iz vhodne vrednosti yin zlagoma privzame značaj yang, gibanje kot posledica njenega pretoka, pa pripade yin polu. In če je gibanje tisto, ki v naslednji fazi deluje na stanje uma, potem samo privzame značaj yang pola, umu pa pripadejo značilnosti yin pola. Opisane premenske antagonizme lahko nazorno prikažemo s sinusoidnim diagramom:

11.Tvoj um naj bo usrediščen kakor krotka muca, mirna, a pripravljena nemudoma skočiti za okoli smukajočo se miško.
(Wu Yuxiang)

Komentar verjetno ni potreben.

12.Notranja moč naj bo v stanju ravnotežja med sproščenostjo in še-ne-sproščenostjo, med razteznjenostjo in še-ne-razteznjenostjo. Četudi bi bila notranja moč prekinjena, naj um ostane v nadaljevanju dogajanja.
(Wu Yuxiang)

O snovi iz prvega stavka smo tukaj že govorili.

13.Uporabi um za urjenje notranje energije. Pusti notranjo energijo, naj se potopi in oprime tvojega telesa. Nazadnje se lahko notranja energija zgosti v kostni mozeg.
(Wu Yuxiang)

Nek komentato fragmenta prevaja z “xin mobilizira qi”, xin pa prevede kot um-in-srce. Povsem kitajski koncept.
Po določenem času, ko qi lahko brez ovir potuje po teleu, ga lahko pričnemo voditi z umom oziroma mislijo.

14.Um in duh morata nadzorovati tvoje celotno telo. Ne poskušaj telesa obvladovati izključno z dihanjem, kajti to bo gibanje upočasnilo in naredilo okorno. Obvladovanje telesa s pomočjo dihanja ne prinaša notranje moči. Samo če se izogneš takšni zmoti, lahko razviješ najčistejšo in najčvrstejšo notranjo moč.
(Wu Yuxiang)

Med izvajanjem forme se je potrebno osredotočati na um in duh, ne na dihanje. Razmišljanje o dihanju bo zagotovo pripeljalo do zadihanosti ali neusklajenosti med gibanjem in dihanjem. Ko bodo gibi udomačeni, bo dih sam našel pravilno pot. Takrat pričetek dela z sistemi dihanja – mali nebeški krog in tako naoprej. Daopisti dihanje brez dihanja, delovanje brez delovanja.

Tiho pomni in temeljito razglabljaj. Malo po malo in dosegel boš stopnjo, na kateri bo telo samo po sebi sledilo umu.
(Yang Chengfu)

Sicer na spada med klasike, a bo pravšenj za zaključek traktatka.

SLOVARČEK
He: zapiranje. Obratno kai.
Hou tian qi: Poporodni qi. Eden od dveh glavnih tipov qija, zelo pomemen pri qigongu in taijiju. Glej tudi xian tian qi.
Jin: notranja moč
Jing: esenca, glej qi in shen.
Kai: odpiranje. Obratno he.
Li: moč, načelo.
Pakua: osem smeri.
Qi: notranja energija, angl. ch’i, jap. ki, sanskrt prana.
Ren qi, človeški qi, glej tudi san cai.
San bao: trije zakladi ali jing, qi in shen.
San cai: Tri sile ali nebeški qi (tian qi), zemeljski qi (di qi) in človeški qi (ren).
Shen: duh (vitalnosti).
Shi: polno. Obratno glej xu.
Sung: sproščenost.
Tian qi: nebeški qi, glej tudi San cai.
Wei qi: Fini qi. V kitajski medicini ena od dveh kategorij qija. Glej tudi ying qi.
Xian tian qi: Predporodni qi. Eden od dveh glavnih tipov qija, zelo pomemben pri qigongu in taijiju. Glej hou tian qi.
Xin: srce, um.
Xu: prazno. Obratno glej shi.

%d bloggers like this: