Kako se učiti taijiquan

Počasi. Zelo zelo pooooočaaaaaaasiiiiiiiiii. In predano. Taijiquan je zelo hvaležna veščina, kajti več kot boste v njo vložili, več se vam bo povrnilo.

Osnove

Dobro je, če vam učitelj/ica pred pričatkom učenja figur in forme pokaže in razloži nekaj osnovnih korakov in nekaj železnih pravil. Eden osnovnih korakov je zagotovo obokan korak. Eno železnih pravil je, da sprednji del kolena pri prednji (obremenjeni) nogi v obokanem koraku nikoli ne premaknemo čez navpično črto, povlečeno od največjega stopalnega prsta.

Na tem mestu bi nam prav prišla kakšna risba, a bo bolje, da vam osnove pokaže in v živo razloži vaš/a učitelj/ica.

Opazovanje

Potrebno se je naučiti opazovati.

Večina nas namreč nima prav mnogo izkušenj z opazovanjem (in potem ponavljanjem) tujega telesnega gibanja. Tukaj imajo prednost baletniki, gledališčniki, plesalci, pantomimiki in trenirani športniki.

Splošni vtis

Poskušajte zaznati in si zapomniti vtis, ki ga pušča figura.

Ne opazujte določene telesne točke ali uda. Brez naprezanja in prisile, da je potrebno nemudoma izvajati kakor učitelj/ica, se prepustite vtisu figure. Poskusite nefokusirano gledati v področje spodnjega trebuha.

Noge

Potem začnite opazovati delo nog.

Taiji se kakor hiša prične graditi spodaj, pri temeljih. Ob učenju nove figure naj bo pogled usmerjen v noge, pozorni bodite na:

• prenašanje teže iz noge na nogo (zelo pomembno)

• smer stopal

• stopala na zemlji ali dvignjena.

Pozorni bodite predvsem na prenašanje teže. Ta v taijiquanu nenehno prehaja iz ene noge na drugo in skoraj nikoli ni razporejena na obe nogi hkrati.

Ne pričnite se nove figure učiti pri dlaneh, te so samo odraz dela rok, roke so odraz dela trupa, trup odraz dela pasu, pas pa odraz pravilnega dela nog. Najprej uskladimo noge, če nam to uspe, potem počasi gradimo navzgor. Opazujemo smer in gibanje kolkov in trupa, potem ramen, nazadnje opazujemo gibanje rok.

Na naprednejši stopnji obvladovanja taijiquana si je novo figur moč zapomniti in ponoviti mnogo hitreje in lažje, pri čemer je ni več potrebno razbijati na posamezne elemente.

Višina izvajanja

Višina stojišča oziroma figure ni tako pomembna. Razlika med višjim in nižjim stojiščem je samo v tem, da vas bodo pri nižjem prej bolele mišice na bedrih. Nižje stojišče bolj obremenjuje noge. Kar se učinkov taijiquana na telo tiče, pa višina izvajanja ne igra vloge.

Začetniške forme se ves čas izvajajo na isti višini (z nekaj izjemami). Višina se znotraj forme prične spreminjati v naprednejših formah.

Hitrost izvajanja

Ko se učimo, delamo počasi, tudi učitelj/ica naj novo figuro kaže počasi. Začetniške forme potekajo v enakomerni hitrosti, ta se znotraj form prične menjavati šele na naprednejših stopnjah.

Več klasičnih nasvetov (deset zlatih pravil) za vadbo, ki jih poznajo po vsem svetu, lahko najdete tukaj.

Sproščenost

Na začetku učenja neke figure bodo mišice precej napete, mi pa zategnjeni. Šele s časom, vadbo in upoštevanjem desetih pravil, bomo telo sprostili in gibanje naredili mehko in lahkotno.

Obratno kot pri učenju figure, ki jo pričnemo graditi od spodaj, pri nogah, se sproščenosti pričnemo učiti pri rokah, natančneje pri dlaneh.

Postavimo se v neko figuro, ki smo jo udomačili (na primer brisanje kolena). Osredotočimo se na roke, od dlani do ramen, lahko tudi samo od dlani do komolcev. Dihamo enakomerno in umirjeno. Predstavljajmo si, da imamo na zglobih, torej na zapestjih in komolcih obešene majhne uteži. Sedaj si zamislimo, da ob izdihu uteži postanejo težke in zglobe nalahno vlečejo navzdol. Ob vdihu se samo osredotočimo na vdih in pazimo, da ne dvignemo komolcev ali ramen. Ob izdihu si ponovno zamislimo majhne uteži na zapestjih in komolcih, ki nalahno vlečejo navzdol in sproščajo zglobe ter mišice, ki jih povezujejo.

Mnogo mnogo kasneje lahko takšno dihanje vadimo tudi med izvajanjem forme. Še mnogo mnogo kasneje lahko sproščanje zglobov in mišic uporabljamo na vseh telesnih zglobih in mišicah.

Sproščenosti se pričnemo učiti v obratnem vrstnem redu kot figure. Sproščenost gre od dlani proti nogam, ki jih je najtežje sprostiti, figure pa se učimo od nog proti dlanem. Če je učenje na začetku precej mišično in yang, je sproščanje yin, yang teče od spodaj navzgo, yin pa v obratni smeri. Ko zaključimo krog in pridemo preko yanga in yina nazaj na izhodišče, lahko rečemo, da smo se figuro naučili.

Ko figura „sede“

Ponavadi je tako, da v nekem trenutku figura „sede“. Na začetku ima večina ljudi težave s figurami v mirovanju, kaj šele v gibanju. Imamo občutek, da nič ni na svojem mestu, roke prehitevajo, noge zamujajo, vratne mišice so zategnjene, hrbet boli, komolci so preveč narazen. A po določenem času vztrajne vadbe nastopi trenutek, ko se figura nenadoma udomači in težave izginejo. Preverjanje pravilnosti forme v ogledalu ni več potrebno, preprosto je moč po občutku presoditi ali je figura pravilna ali ne.

Ponavljanje

Da bi lahko uspešno izvedli vse gornje korake učenja, mora učitelj/ica figure ponavljati znova in znova. Ustna razlaga je primerna samo na začetku, pozneje je potrebno samo opazovati in ponavljati. Taijiquan se kaže in ne opisuje, zato je tudi uvod v tišino. Seveda med učenjem popolnoma tiho že ne moremo biti, včasih je kakšno stvar pač potrebno vprašati oziroma pojasntiti. A z leti se naučimo opazovati, spoznamo zlata pravila in pričnemo razumevati taijiquan načela, vprašanja so potem redkejša.

Dihanje

Dihanje je pri taijiquanu zelo pomembno. Zato ga na začetniški stopnji kar pozabite. Morda se sliši kot paradoks, a zagotovo bo preveč dela že z opazovanjem in obvladovanjem forme. Dihanje prepustite dihanju. Ko bo čas, bo telo samo spontano našlo primeren način dihanja. To je tudi znak, da lahko pričnete dihanje ozaveščati oziroma vaditi različne dihalne tehnike.

Razlika med učenjem in izvajanjem

Preden zadovoljivo obvladamo formo pravimo, da se taijiquan samo učimo. Obstaja velika razlika med učenjem oziroma vadbo in izvajanjem.

Učenje je zmeraj na začetku in ponavadi je naporno. Figure in gibanje venomer ponavljamo, opazujemo učitelja in ostale, popravljamo napake, se jezimo, ker nam ne gre tako kot ostalim, morda trenutno niti nismo razpoloženi, misli se nam vračajo k dnevnim dogodkom, vadbeni copati se venomer snemajo s stopal, itn.

Vadba nastopi takrat, ko določene figure ali forme že obvladamo v celoti in jih je potrebno samo še študirati in izboljševati.

Šele potem se začne izvajanje. Ko se formo naučimo, povadimo in ponotranjimo do te mere, da ne razmišljamo več o vrstnem redu figur in ko jo izvedemo sproščeno, lahkotno in v užitek, potem delamo taijiquan. Na cilju smo.

Opazovanje napredovanja

Lastna ocena stopnje obvladovanja je ponavadi varljiva, nekateri smo prehitro, drugi pa nikoli zadovoljni. Oboje ni v redu.

Po nekaj časa (vsaj mesecih) in določeni zadovoljivi stopnji obvladovanja figur in celotne forme, naj učitelj/ica figure ponovno pokaže. Zelo verjetno bomo opazili nove stvari in se ob tem plosknili po čelu, češ, kako da tega nisem opazil/a že prej.

Videti nove stvari v figuri, za katero ste bili prepričani, da ste jo popolnoma obvladali pomeni, da ste napredovali.

Obstaja tudi nekaj klasičnih opisov stopenj napredovanja, kjer lahko „izmerimo“ vsaj stopnjo tehničnega obvladovanja, a o tem kdaj drugič.

In ne glede na leta vadbe in referenčne učitelje, taijija se nikdar ne nehamo učiti. Kdor misli, da ga obvlada, naj poskuši še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In če je po večih „in še enkrat“ še zmeraj prepričan, da veščino popolnoma obvlada, naj taijiquan pozabi in poskusi z balinanjem na ledu. Ne se jemat preveč resno, ne glede na domnevno znanje in obvladovanje veščine.

Toliko uspem domisliti o učenju taijiquana. Kakšne pa so kaj vaše izkušnje?